Da bi mogel stopiti nenadoma v to temno izbo, s trdim korakom, posvetiti jima v prebledela lica ... Da bi gledal vsaj skozi ključavnico, pridrževal sapo, prisluškaval ... da ne bi izgrešil ničesar, ene same mehke, ljubeznive kretnje, ne preslišal ene same besede ... ”Povej mi vse, vse!