Tam nekje daleč pa se je še svetilo sonce, gorela je mirna rdeča luč in ugašala.
Nagnila se je noč in srce, veselja trudno, je samo na lahko še vztrepetavalo, odpiralo se je kakor željni kelih in miloba se je izlivala nanj; nagibala je noč blagoslovljeno vedro in je polnila željna srca.
Dolgo že, nikoli še se nista tako približala drug drugemu.