Kakor da bi jo bil odpihnil tisti sladko‐mehki veter, ki je pihal od juga, tako mu je izginila čemerna resnoba z obraza in oči so se smejale za nanosnikom, ki se je svetil v soncu. Bilo mu je, da bi skočil s ceste preko jarka na zeleno travo ter se podil gologlav, z razkuštranimi, potnimi lasmi, in se valjal in prekucaval -- kakor mlado žrebe na paši, ki zarezgeče nenadoma, plane ter dirja bogvekam.
Tako lep dan je bil, da se je žena, gimnazijskega učitelja, vsa rdeča in trepetajoča od veselega življenja, zaljubila v svojega moža in da bi se podila z njim po visoki mehki travi ter ga cukala za razmršeno brado in se smejala na glas, s kričečim, razbrzdanim smehom, tako da bi se smejalo z njo spomladansko drevje in vsa zeleneča zemlja in samo nebeško sonce ...