”Strahovi segajo po tebi!“ se je nasmehnil, ali takrat se je doteknila dolga črna veja tudi njegove rame.
”In po tebi!“ se je nasmehnila ona ... Aleja se je odprla na obe strani, tam doli se je zasvetilo mesto, tisoč svetlih mežikujočih oči je gledalo navzgor. Pot je bila, s srebrnim peskom posuta.