S črnimi nitmi so bile privezane njune misli na tisto veliko sivo poslopje, hišo ubitih duš, skrito za železno ograjo, za visokim drevjem ... In tam se je ob istem času zgenilo v tihi tesni sobi. Plašne, oprezne noge so se bližale zaklenjenim durim, prijemalo je za kljuko, poskušalo, stresalo nalahko.