Širil se je tam zunaj spomladanski paradiž, ali že je tonil v večerne; tiho‐sladko je bilo tam doli, tam daleč, ni se zasvetila neprijazna luč, zaljubljencev stroga guvernanta, samo blaga luna, vesela kratkovidna matrona, je vzdigala preko plota radovedno glavo in se smehljala in ni videla ničesar. Tako so premagale zaljubljene sence zaljubljeno plahost, vstajale so polagoma, zmerom bolj pogumne, izza debel, izza plota, izza grmovja, vstajale so in so se izprehajale po belih potih, med dišečimi gredami ... Slonela je ob oknu in je gledala v daljavo.