Poželjiva, od ljubosumnosti blazna ljubezen se je povrnila v njegovo kri, ko je bil ljubosumen na njene, na iglo v njenih laseh, na tisto svetlo pomladansko bluzo, ki jo je tako ljubila in ki jo je on nekoč raztrgal na kosce z ostrimi nohtovi ter jo pohodil v blato. Ljubosumen je bil na človeka, ki je šel mimo in ki se je ozrl -- Bog vedi, čemu -- v hišne duri; ljubosumen je bil na tistega plavolasega triletnega dečka, ki ga je nekoč mimogrede pobožala po veselem obrazu in ki ga je on sunil v stran, tako da je zajokal. Kričal bi od bolečine in od slasti, ko si je sezal v meso, do srca samega s poželjivo in blazno roko ...