Časih zašepeče nalahko, v trenotku od Bogá poslanem se zasmeje komaj vidno iz neumnega obraza; zasmeje se in bila je, - najmanjšega sledú ni več po nji. Kakó bi bilo mogoče, da bi se bila porodila ta nedolžna duša v tej blatni ilovnati posodi in da bi se razbila z njó? Komú je storila toliko žalega, da bi ji bil mogel usoditi tako rojstvo in tako smrt?...