Sonce je stalo visoko in se je skoro že nagibalo; svetloba je lila skozi listje na belo, s peskom posuto pot, ki je bila vsa preprežena s sencami, kakor s čudnimi preprogami in čipkami. Kmalu se je pot dvigala ter se ožila, drevje se je zgrinjalo zmerom nižje in zmerom bližje. , ki je bila navajena na mestni šum, se je zdelo tiho kakor v cerkvi.