”To je gozd!“ si je mislila in v prsih se ji je nekaj širilo, širilo, da bi vzkliknila na glas. Sonce je stalo visoko in se je skoro že nagibalo; svetloba je lila skozi listje na belo, s peskom posuto pot, ki je bila vsa preprežena s sencami, kakor s čudnimi preprogami in čipkami. Kmalu se je pot dvigala ter se ožila, drevje se je zgrinjalo zmerom nižje in zmerom bližje.