Mimo so švigale kočije, po tlaku se je vila neprestano dolga vrsta ljudí, in ko je dospel omnibus na široko cesto, so zvonili mimo veliki rdeči tramvajski vozovi. To so bili čisto neznani kraji; ljudjé, ki so hodili tod in se vozili mimo v kočijah in tramvajskih vozovih, so bili vse drugačni; sladko in lahko je bilo pri srcu, da je bilamed njimi in da se je vozila po tej neizmerno dolgi, lepi cesti.
Takrat se je prikazalo njenim očem nekaj čudovitega: omnibus je postal in tam je bilo drevje, resnično, zeleno, košato drevje, nič podobno tistim oprašenim in bolnim kostanjem, ki so dremali po mestnih parkih.