Sonce je sijalo, gorelo na prostrani trg, na staroslavno benečansko stolnico, na rumenkasto, obžgano zidovje z maloštevilnimi, ozkimi okenci; posijalo je časih iz usmiljenja celo v tiste mračne, hladne, tesne ulice, kjer bi se človek le s težavo izognil človeku. V pristanišču se je narahlo pozibavalo par ribiških barčic s pisanimi jadri; na obzorju je bila sama luč, da se ni dalo razločiti, kje se nebo potaplja v morje.
Meščani so se bili navsezgodaj prazniško oblekli, izprehajali so se po trgu in po obrežju, odpočivali si po krčmah.