nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Iz Ottakringa v Oberhollabrunn, poved v sobesedilu:
Naravnost v Oberhollabrunn!“
Pobožal je konja z bičem po tolstih in voz je drdral urno in ropotoma po tesnih, temnih, žalostnih predmestnih ulicah. Tu tam, visoko kje v tretjem nadstropju se je zasvetlikalo samotno okno; za takimi okni, ki so svetla že ob polu petih zjutraj, stanujejo delavke, tiste jetične, tihe; ki jih je bilo življenje zavrglo brez preudarka in brez usmiljenja; vstane zaspana, še v sanjah; z razbolelimi očmi, opoteče se k stroju in prične se zamolklo, enakomerno, neizrekljivo žalostno drdranje, pesem suženjstva in bolečine, ki traja brez nehanja do polnoči ... traja vse do konca, ko oči še strmé, a ne vidijo več; ko roka počiva na stroju in se ne gane več.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani