nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Iz Ottakringa v Oberhollabrunn, poved v sobesedilu:
Zatonili, oj zatonili so tisti časi, ko so rože klile celó iz solz; zdaj je vse pusto in črno, bolest se vije trudna v prahu, nikomur draga, od nikogar pomilovana, duší se in umira v samoti, brez upanja in brez lepote ... Pogledal sem v oči svoji nevesti, lepi; tihe in zamišljene so strmele na bele gradove; kakor sva se vozila roko v roki, tako so hodile roko v roki tudi najine misli.
Bližala sva se mestecu, ki je bilo od daleč podobno velikemu starinskemu gradu z brezštevilnimi stolpi in stolpiči; s predrzno v visočino nalepljenimi lastavičjimi prizidki; z balkonom, na katerem je stala nekoč grajska gospodična ter poslušala pesem pevca popotnika; s strmimi, ozkimi strehami, z obokanimi hodniki in mračnimi dvorišči.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani