nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Iz Ottakringa v Oberhollabrunn, poved v sobesedilu:
Pričajo zgodbe, da so bili tudi takrat ljudje nesrečni zaradi ljubezni; ali njih bolest ne blešči iz daljave kakor z zlato krono venčana, s srebrnim plaščem odeta; ni bila zakopana v strašno grobišče predmestja, ni je dosegel strupeni cestni prah, ne črni fabriški dim; visoko nad oblaki je stala, od sonca obžarjena, in nema, v široko odprtih očeh pa je bil sijaj paradiža. Zatonili, oj zatonili so tisti časi, ko so rože klile celó iz solz; zdaj je vse pusto in črno, bolest se vije trudna v prahu, nikomur draga, od nikogar pomilovana, duší se in umira v samoti, brez upanja in brez lepote ... Pogledal sem v oči svoji nevesti, lepi; tihe in zamišljene so strmele na bele gradove; kakor sva se vozila roko v roki, tako so hodile roko v roki tudi najine misli.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani