Obrazi so bili strahoviti: zabuhli, zatekli; tristo rabeljnov je stalo na dvorišču. Vsi so si nezavedno in vsled notranjega nagona slekli rokavice ter so krčili prste kakor ostre kremplje. Nekdó, ki je stal za mano, mi je zasadil kremplje v bok, a jaz sem storil istotako svojemu dostojanstveniku, ki pa menda ni čutil, ker se ni ozrl.