Na ličecih sled, dih, sen plahe rdečice. Obšlo me je sočutje, odprl bi jim vrata. Kakó bi se vsule, golobice verne, grlice milooke, preko črnega mostovža, na črno dvorišče, pod vislice, na stopnice, k njemu, da bi se dotaknile njegovih rok, njegovega telesa, da bi v sladki pohotnosti zasekale svetle nohtove v njegovo slastno hudodelsko mesó, da bi zasekale ostre bele zobke v debele hudodelske ustnice in trepetale in iztrepetale - golobice verne, grlice milooke - od golobjega strahú in golobje pohotnosti...