Prišli so, zgrabili so postelj in so jo vzdignili; zgenila je nalahko s trepalnicami, ali težke so bile, kakor lesene, in komaj se je zasvetilo: bradatimoški obrazi, tuji ljudje... Padla ji je snežinka na oko, spreletelo jo je in vse je izginilo, ni bilo več ne dvorišča ne tujih obrazov, ničesar ni bilo...
Tudi to je bil drug svet, drugo življenje je bilo; za črnim zagrinjalom je zdaj, ki se odmakne komaj časih, komaj za trenotek - takrat, kadar je noč in strmé oči na sive stene mrtvašnice.