Nad posteljami visoke, mrtve stene - take stene, si je mislila, so v ječah, stene, na katerih je zapisano trpljenje in uboštvo ljudi, ki so gledali nanje. Vsi vzdihi so še ostali na stenah, vse težke misli so ostale tam; in kadar je noč in tišina, tedaj vzdihuje zopet, vzbudi se staro trpljenje in toži v razločnih besedah. Gorje mu, kdor se vzdrami in posluša, gorje mu, kdor pozna te vzdihe in razume te besede; nikoli jih ne pozabi več in žalostno je njegovo življenje.