Smrt je bila v sobi, vse so jo čutile, ali ni bila žalostna in nič strašna ni bila; poznale so jo kakor, sestro nadzornico, ki je prišla časih v sobo ter se ozrla po posteljah molčé, z resnim in mirnim obrazom: malo spreletelo jih je in gledale sokakor pričarane proti durim, ki so se bile že davno zaprle za sestro nadzornico. Ni jih bilo strah, ali niso si upale izpregovoriti razposajene besede.
Vzdignil se je iz postelje suhi, rumeni obraz, črni lasje so padli na čelo, žarele so črne oči.