Mračen dan je bil zunaj, nebo je bilo umazano in neprijazno, skoro bi bilo treba prižgati luč. Na visoki mizi pred jaslicami je medlela 𠆭uša‘ na olju v kozarcu; tenki rumeni plamenček se je zibal neprestano; umiral je in ni mogel umreti. Smrt je bila v sobi, vse so jo čutile, ali ni bila žalostna in nič strašna ni bila; poznale so jo kakor, sestro nadzornico, ki je prišla časih v sobo ter se ozrla po posteljah molčé, z resnim in mirnim obrazom: malo spreletelo jih je in gledale sokakor pričarane proti durim, ki so se bile že davno zaprle za sestro nadzornico.