Tišina; je hodil od postelje do postelje, zapirale so se trepalnice, na ustnicah je ostal smehljaj. Od postelje do postelje je hodil, prijemal je za roko uboge mlade duše, glej, in vse so se vzdignile in so šle veselo sončnemu življenju naproti, ki je onkraj smrti. se je in sence so bledele, čudolepa pokrajina se je odpirala, kakršne še nikoli ni videlo oko.