Mirno in enakomerno je soplo na posteljah; zunaj je zahreščalo zamolklo; zapirali so velika vrata; od daleč še je prihajal moten, nerazločen šum - šum mesta, ki je živelo tam daleč, daleč onkraj življenja...
Tišina; je hodil od postelje do postelje, zapirale so se trepalnice, na ustnicah je ostal smehljaj. Od postelje do postelje je hodil, prijemal je za roko uboge mlade duše, glej, in vse so se vzdignile in so šle veselo sončnemu življenju naproti, ki je onkraj smrti.