Osmešilo se je pustnopisano življenje, bežalo je osramočeno in razcefrani, rdečepikasti plašč je vihral za njim, kakor za dolgočasnim klovnom, ki ga preganja nezadovoljno objestno občinstvo z gnilimi jabolki... Bežalo je kakor nerodno‐zloben netopir ob zori in sonce se je smejalo s širokim, otroškim obrazom...
Tišje je bilo v sobi, trudne so bile, pol trudne, pol vzburjene.