Spet so bile stene nedolžnobele, spet je razgrnila nad smehljajočo družino sladka in prijazna smrt svoje blagoslovljene roke...
Osmešilo se je pustnopisano življenje, bežalo je osramočeno in razcefrani, rdečepikasti plašč je vihral za njim, kakor za dolgočasnim klovnom, ki ga preganja nezadovoljno objestno občinstvo z gnilimi jabolki... Bežalo je kakor nerodno‐zloben netopir ob zori in sonce se je smejalo s širokim, otroškim obrazom...