»No, dajte, oče, dajte!« je prosila s pol jokajočim glasom, ali srce se ji je smejalo s sladkim, razumnim smehom, zato ker se je oče smejal. Tako je bil ubog in majhen in truden, da bi ga spravila v gorko posteljo ter ga prekrižala kakor mati...
Praznila se je soba, zagrnili so že okna in so prižgali luč.