Stopila je k postelji, kjer je ležala, bolna; sklonila je glavo prav blizu k njenim ustnicam in šepetali sta, dokler se ni zmračilo; nihče ni čul besede in se ni zmenil zanja. Prinesla je nekaj zavitega v papir, ali nikoli še ni videla, ki se je časih ozrla, da bi bila jedla. Mati je imela rdeče oči, ko je odhajala, pa se je obrnila k steni in ni govorila z nikomer.