Tako kakor roža v gorki sobi se je razcvetela njena duša, ko so zunaj, v hladnem aprilovem vetru, komaj šele popki poganjali.
Otročje in nerazumno je upala nekoč na 𠆭rugo življenje‘, ki je pravila mati o njem, da je nekjé in da pride nenadoma, »po Božiču morda, po Veliki noči...« Ali ni ga bilo, minil je, minila je Velika noč, mati je sedela pred svetilko, globoko sklonjena, in skrb je rezala v obraz.