Tu je bila, kakor miza sredi sobe, kakor bele stene, kakor dremajoča luč pred jaslicami...
Samo nekoč se je prestrašila Malči; bilo je pozimi, ko so bila njena lica še polna in ko so gledale še nemirno njene oči. Ob postelji sta bili mati in sestra in mati je bila vsa vesela, zato ker je bila kaplja krvi v Malčinih licih.