Tjà morda, kamor njeno hrepenenje, v tiste svetle kraje, kjer sije čisto sonce in po licih z nedolžno roko. Dà, v tiste kraje, zakaj voz je drdral neprestano, dolga je bila pot in daleč je bil že dom z vso temno in zaduhlo grozo... Ko je prišla, so jo pozdravili veseli glasovi; vzdignile so jo v naročje materinske roke in vedela je, da je bil čist in ljubezniv obraz, ki se je nagnil k nji, tako čist in ljubezniv kakor sonce, ki je sijalo tam blizu in kakor zvonovi, ki jih je slišala časih od daleč in ki so jo vabili...