In kmalu so prišli in so jo odpeljali; poslovila se je brez žalosti in vesela je bila, ko je drdral voz po kamenitem tlaku - Bog vedi kam, v katero deželo. Tjà morda, kamor njeno hrepenenje, v tiste svetle kraje, kjer sije čisto sonce in po licih z nedolžno roko. Dà, v tiste kraje, zakaj voz je drdral neprestano, dolga je bila pot in daleč je bil že dom z vso temno in zaduhlo grozo...