Ali postala je roka, oči strme in ne vidijo ničesar, mirno kapajo solze in neprestano, že so bile izdolble dvoje strug na licih... Daleč je bilo to, ni bil več dom; strah bi jo bilo, če bi ležala tam na stari zofi in bi ne mogla zaspati in bi poslušala pozno v jutro, kako bi zavzdihnilo, zaihtelo zamolklo - iz noči, Bog vedi odkod, bi prihajali glasovi ranjenih, izgubljenih... Nekoč pa je bilo doma veselo in prazniško.