In kadar so ga ugledale, je bilo srce vse polno sočutja, stisnilo se je in je zabolelo... Dà, tam na mizi gori svetilka zaspano, pozno je že, morda že polnoči. Na postelji, v mraku, leži mali brat, razodet je in poten, polodprta usta sopejo težko; zdaj je zavzdihnil, zdrznil se je v spanju.