Prijazen je bil, govoril je s, kakor da bi bila sestra njegova in ko je šel, se je ozrl še enkrat po sobi; z žarečim pogledom so mu sijale v obraz Tinine oči. Mlad je bil in lep, so bila njegova lica, na visoko čelo so padali svetli črni kodri; hodil je z lahkim gosposkim korakom in ko je govoril, ko se je nasmehnil, je bilo, da bi mu stregla vdano in da bi bila njegova dekla za zmerom... Zaprle so se duri, ali ga je videla ko je stopil prednjo mimogredé in se je nasmehnil veselo; prišla je noč in ga je videla pred sabo in je čutila na licih njegovo mehko roko; in prišel je dan in drugi, teden je minil in mesec in ga je videla pred sabo še zmerom in je čutila njegovo roko na licih, na laseh, na prsih.