Nista si gledala v lica, oči so strmele kakor v sanjah Bog vedi kam daleč, tja preko sončnepokrajine, ki se je širila pred njima, kolikor daleč je segel pogled. Tudi govorila nista in ni se zgenila roka, ki je ležala v roki... je gledala podobo in zmerom bolj so se napenjale prsi, zastokala bi, zavpila od hrepenenja in od bridkosti...