Kadar pa odložim nekoč, kadar bo zadosti pravične kazni božje, takrat le pridite, vi blagoslovljeni od nesreče in bridkosti; odprt vam bo hram, miza pogrnjena, pripravljen stol!«
Kraj gozda je odložil culo, legel je v travo. Vsa lepa dolina je bila v senci; tudi Betajnova, na oni strani ob zložni rebri sloneča, je dremala.