Obadva sta šlapočasi, obadva upognjena; gledala sta v tla in vendar sta se videla od daleč, kakor vidi človek s samim srcem, kadar ga je strah in se mu kdo tiho bliža za hrbtom...
se je vrnil v hišo, ko je bila južina že na mizi. Postal je osupel pred durmi, namršil je obrvi, ozrl se je po gospodarju, po družini.