nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Gospod Matevž in njegova zgodba, poved v sobesedilu:
Poznal sem to njegovo ginjenost in sem jo molče spoštoval. Obšla ga je časih kar nenadoma, brez povoda, kakor obide nekatere ljudi, kadar si domislijo, kako lepo in žalostno bi bilo, če bi, recimo, ležali zdajle na mrtvaškem odru, tihi, bledi, nepremični ... ter bi se razlegalo po hiši ihtenje, razlegale se brezupne prošnje: ”Vzdrami, oj vzdrami se!“ ... in tako dalje ... Ozrl se je name z resnobnim, milobnim smehljajem, pa je koj umaknil pogled; vse je kazalo, da bi mi bil rad povedal nekaj prav posebnega, kar ni maralo kar tako iz ust; nagnil sem glavo bliže k njemu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani