nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Gospod Matevž in njegova zgodba, poved v sobesedilu:
Precej rejen, že nekoliko osivel, zalitih, zdravih lic in drobnih, mežikajočih, dobrodušnih oči, ki jih je skrival za črnimi naočniki, kadar je brila burja, ali če se mu je bleščalo. Malo preveč zgovoren je bil; teklo mu je kar tako, brez napora, tudi brez vsake prave smeri; zdaj se je obrnilo na levo, zdaj na desno; in če je kdaj nenadoma zadel ob plot, da ni mogel čezenj, se je brez skrbi in zadrege vrnil po prejšnji poti, kakor da se ni bilo pripetilo nič nerodnega. Poslušal sem ga rad in verno, kadar je pripovedoval o davnih časih, o ljudeh, ki so jim živela komaj še imena, o tistem življenju, ki se nam, hlastno in slepo živečim, zdi samo še kakor napol zabledela podoba na steni, ki pa vendarle živi v naši krvi ter nam naskrivaj narekuje besede in dejanja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani