nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Grešnik Lenart, poved v sobesedilu:
je ugledal svojo zgodnjo mladost v budnih sanjah; ugledal jo je v samotni izbi, ko je ob svetilki truden slonel nad knjigami; prišla mu je naproti na izprehodu ter mu ustavila korak; celó v glasni družbi je obnemel, strmel v lice, ki se je belo in tiho prikazalo iz vinskega vzduha in tobakovega dima. Podoba je bila nerazločna, nemirna; tako žene spomladanski veter bežne meglé preko pokrajine, ki jo odgrinjajo žarkosončno, jo zagrinjajo v belo noč, jo hkrati kažejo in skrivajo, da pogled ne objame, ne verjame, kar vidi. Edino, kar je vselej natanko razločil, je bil materin obraz; kakor so tiste stare podobe, na katerih se prečudežno sveti obraz Matere božje, vse drugo pa je daleč zadaj v pustem mraku; umetnik, ki je podobo slikal, ni pokazal, ne povedal, odkod prečudežna luč; zakaj rodila se ni iz sonca, ne iz lune, temveč iz ljubezni, ki je v srcu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani