Blodila sem tam ob vročih poletnih dneh, zablodila časih do poznega večera, tako da me je bilo strah tistih velikih senc. Prišel je časih človek neznanec po stezi ob gozdu; prestrašila sem se in sem pobegnila in sem gledala v nebo, ki je bilo tako jasno; in kolikor bolj so gledale moje oči, toliko širše in višje je bilo nebo, zmerom višje; o, nikoli bi ga ne dosegel človek, če bi hotel tja gor; umikalo bi se neprestano. In nenadoma je bilo moje srce vse nemirno in žalostno ...