Videla sem v mesečini njegov obraz; proti oknu so bile uprte njegove oči in so prosile. Takrat sem stopila tiho od okna in sem se zavila v plašč in sem odprla duri oprezno, tako oprezno ... in sem šla tiho po stopnicah ... tiho, po prstih ... in nato po mehki travi, v senci jablan, zato da bi ne zahreščali moji koraki na pesku, da bi se ne zasvetil v mesečini moj svetli plašč, Stopila sem tiho k njemu, položila sem mu roke na oči. ”Kdo je?“