Saj ni govoril ne posebno lepo in tudi ne posebno duhovito; jecal je celo in umolknil ves plah, kadar mi je pogledal v oči. Toda bilo je v njem in tudi v njegovih besedah je bilo, kakor senca nekega drugegaživljenja ... ki je tam daleč ... in ki človek zmerom misli nanj ... Sedela sem časih na balkonu; videla sem po vsem trgu, tudi tiste majhne bele vasí med holmi in cerkve na, prav do gozdov na obzorju.