Vsega vrta me je bilo strah; tako tihe so bile te stare, temne jablane; in sonca ni bilo nikoli in glasu od nikoder; čisto sam je bil človek. Za vrtom je šumela voda, zamolklo, grgraje; če sem poslušala, se mi je zmerom zdelo, da se nekdo potaplja.
Onstran vrta, tam daleč, se je svetil hrib, ves še v soncu.