Spomnila sem se tedaj na tista dva mlada oficirja, črna huzarja -- in kakor da bi bila stopila predme. Obadva sta imela že košate brke, oči so gledale predrzno in surovo, surov in nečist je bil nasmeh na ustnicah in greh je bil zapisan na njih ... Dà, čudno se mi zdi: tolikokrat je razžalilo življenje to neumno srce in ni se mu še uprlo; tolikokrat že so pogledale koprneče oči na one tihe ciprese in vselej so se zazrle v stran. Toda blizu je že jesen -- ali niste vztrepetali sinoči, ko je zadihal od severa neljubljeni, tako zaželjeni hlad?