In zdi se mi čudno, da nisem storila tisto noč, kar mislim storiti ob pozni jeseni, kadar zapade prvi sneg ... Spomnila sem se tedaj na tista dva mlada oficirja, črna huzarja -- in kakor da bi bila stopila predme. Obadva sta imela že košate brke, oči so gledale predrzno in surovo, surov in nečist je bil nasmeh na ustnicah in greh je bil zapisan na njih ... Dà, čudno se mi zdi: tolikokrat je razžalilo življenje to neumno srce in ni se mu še uprlo; tolikokrat že so pogledale koprneče oči na one tihe ciprese in vselej so se zazrle v stran.