Tam v kotu, čisto skrita v grmovju in drevju, je stala nizka lopa; tudi lopa je bila že polrazpala in les je bil vlažen; nikoli nisem sedela tam, strah me je bilo. Vsega vrta me je bilo strah; tako tihe so bile te stare, temne jablane; in sonca ni bilo nikoli in glasu od nikoder; čisto sam je bil človek. Za vrtom je šumela voda, zamolklo, grgraje; če sem poslušala, se mi je zmerom zdelo, da se nekdo potaplja.