nova beseda iz Slovenije

Ivan Cankar: Gospa Judit, poved v sobesedilu:

Kjer so takrat, ob čaju, cvetele omotno dišeče rože, je zdaj pač samo še par polovenelih, malodišečih listov; kjer se je glasila pesem jasne, pretresljive resnice, je zdaj pač le nerodno, komaj razumljivo jecanje. Zakaj daleč je že tisti čas; kakor v megli, srebrni, trepetajoči, vidim njen obraz; skoro že bledé tiste vesele ustnice, skoro že umira blaga luč tistih velikih, rjavih oči; in če iztegnem plaho roko, da bi se zdaj, ob prepozni uri, dotaknil pobožno tistih drobnih prstkov, se osvetijo nenadoma prestrašene oči in strmé v temo ... Ne vidim je več; samo časih, kakor v sanjah, se mi prikaže njena sveta podoba in zdí se mi, da čujem nje mehki glas.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA