Malo večerov tako čiste, neomadeževane radosti mi je bilo usodilo življenje ... Tih je bil v izbi, okna so bila zagrnjena in le skozi ozko špranjo je svetil tenek žarek večernega sonca; trepetal je nad mizo, med nama, kakor svetla pregraja, angelov meč; in nikoli ni segla roka preko njega ... Ležal sem na zofi, glavo uprto ob dlan, oči polzatisnjene; opojnoprijetno mi je bilo, kakor v tistih sanjah, ko je mislil, da je cesar.