Kakor gosta, dušljiva, ostudna megla leži na tistem večeru. Spominjam se na veliko sobo, ki jo deli troje rdečih stebrov od dvorane. Od daleč se glasí banalna godba -- tisti osladni, plitki dunajski plesi, ki je človeku slabo, če jih sliši vdrugič; kakor da bi bili porojeni iz nizke radosti.